Beseda anime (ánime), je okrajšava angleške besede 'animation', ki se v japonskem jeziku uporablja za risanke. Na Japonskem pod to besedo razumejo vse risanke, tako zahodne, kot tudi tiste narejene doma ali drugod v Aziji. Japonske risanke vedno močneje prodirajo na zahod, kjer so si že v poznih osemdesetih, predvsem v Ameriki, ustvarile precejšnje občinstvo.

Ker so se prvi animeji v Ameriko širili prek kaset posnetih s televizije, torej z japonskim zvonim zapisom in brez podnapisov, se je skupaj z njimi širil tudi japonski jezik, s tem pa tudi izraz anime, ki označuje prav to specifično skupino risank izvirajočih z Japonske.

Najbolj pomembna značilnost japonske risane produkcije je bržkone ta, da gre za izdelke, ki so namenjeni vsem, tako mladim kot starim, moškim kot ženskam. Trend, ki se je začel nekako v 70ih z animejsko serijo "Space Cruiser Yamato" Leijija Matsumotoja, znanega predvsem kot mangakaja številnih priljubljenih naslovov s konca sedemdesetih. Yamato je bil prvi anime, ki so ga z navdušenjem spremljali vsi in je risankam na Japonskem utrdil mesto, ki ga je nekaj let prej pričel utirati celovečerni anime Kureopatora enega najbolj znanih mangakajev, Osamuja Tezuke.

Animeji večinoma temeljijo na mangah - japonskih stripih, ki se od zahodnih razlikujejo zopet po širokem spektru žanrov in ciljnih skupin, pa tudi po slogu risanja. Predvsem velja, da je zgodba pripovedovana s sliko in ne besedilom, zato so mange veliko debelejše od zahodnih stripov, vendar jih je vseeno mogoče prebrati hitreje.

Mnogo je tudi animejev narejenih po knjižni predlogi, kot na primer Heidi ali Pes iz Flandrije, dva iz znamenite serije World Masterpiece Theater, ki temeljita na evropskih otroških knjigah, pa tudi Čebelica Maja, ki izvira iz Švice. Med modernimi animeji pa je precej tudi takih, ki so nastali po posebnem scenariju in šele kasneje je nastala tudi manga.

Animeji nudijo svojemu občinstvu prav poseben svet estetike, saj gre v prvi vrsti za izjemno učinkovito vizualizacijo zgodbe. Mogoče je vse, kar si človek lahko zamisli, in animeji zlahka prodajajo sanje. Toda sanje niso značilne za vsak anime. Kot tudi v filmski produkciji, se s fantazijo ukvarjajo le določeni žanri. V primerjavi z enakovredno zahodno pop kulturo je treba poudariti, da so zgodbe v veliki meri precej kompleksnejše. Osebno me vedno prijetno preseneti dejstvo, da animeji ne poznajo ultimativnih herojev. V animejih ni likov, ki ne potrebujejo pomoči, temveč so veliko pogosteje v središču pozornosti skupinice ljudi, ki se borijo za nek končni cilj. In tudi kadar gre za nekega osrednjega junaka ima ta še vedno oporo v drugih, ki so mu pripravljeni pomagati. Poleg tega pa imajo junaki, tudi junaki deških animejev, poleg fizične moči praktično vedno tudi psihološko dimenzijo in težave s svojo nepopolnostjo.

Animeji, skratka, nudijo popoln potop v svet domišljije, medtem ko nudijo tudi vzpodbudo za reševanje vsakdanjih težav in zadreg. In so poleg tega še lepo narisani. Na žalost tudi mnogo samooklicanih ljubiteljev animeje še vedno enači z velikimi očmi, velikimi pričeskami, velikimi oprsji in velikimi roboti. Medtem ko je nedvomno res, da se vse te značilnosti izdatno pojavljajo v animejih, pa je tudi res, da niti slučajno niso edina značilnost animejev.

Animeji imajo zelo značilno barvno podobo, ki vedno uporablja več odtenkov, s katerimi pričara svetleče in senčene površine pri animiranih likih. Ti so potem položeni prek ozadja, za katero so barve bolj naravne in umirjene in za senčenje uporabljajo prehajajoče tone. Medtem ko so liki v ospredju vedno nežno črno obrobljeni je ta obroba pri ozadjih pogosto izpuščena. Za večino animejev je tudi značilna natančnost s katero so narisani liki in ozadja. Od vzorcev na oblekah do knjig in naključnega pribora, vsemu je posvečeno veliko pozornosti. Tudi oznake na cesti pogosto prinašajo realistično povezavo z domišljijskim svetom. Animeji uporabljajo tudi vse tehnike 'snemanja', ki jih poznajo filmi. Dinamiko dosegajo ne le z gibanjem likov, temveč tudi z gibanjem ozadja in spreminjanjem zornega kota.
Izhajajo iz japonskih stripov, mang, animeji uporabljajo izraznost slike skoraj bolj kot besede. Najbolj značilno zgovorne slike so t.i. SD (superdeformed) liki, slikovni simboli čustev in ozadja.

SD (superdeformed ali čibi) liki so pomanjšani liki, ki imajo glave skorajda v velikosti telesa, medtem ko je njihovo telo nekajkrat manjše in veliko manj natančno. Gre za ljubko - ali groteskno - deformirano obliko. Seveda je lik še vedno razpoznaven, gre samo za obliko, ki navadno doprinese h komiki in poudari točno določeno značilnost ali čustveno stanje. Slikovni simboli čustev so sličice ob situacijah, v katerih je v ospredju predvsem notranje dogajanje - torej čustva. Taki so na primer kaplje potu (sramovanje ali obup nad čim), kri iz nosu (nespodobne misli), izrazite vene na čelu ali roki lika (močna jeza), oblaček iz ust (oddih) in mnogi drugi.

Ozadja se prav tako pogosto prilagodijo čustvenemu stanju lika in v takem primeru izgubijo realističen prizvok. Tako se lahko ob šokantnih spoznanjih raztreščijo na koščke, v grozljivih prizorih postanejo temačna, temno vijolična, modra ali črna, v veselih prizorih pa se v ozadju lahko pojavi otroško stilizirano sonce. To so le nekateri primeri s seznama, ki bi se ob gledanju vsakega novega animeja še podaljšal.

Animeji se pojavljajo v treh različnih oblikah: kot filmi, kot nadaljevanke in kot t. i. OAV ali OVA (original animation video ali original video animation). Filmi so tisti, ki kljub pogostim fantazijskim temam vedno najbolj ustvarjajo iluzijo realnosti, saj so najbolj natančno animirani. Nadaljevanke so namenjene predvajanju na televiziji in temu primerno večinoma slabše animirane in narejene hitreje ter bolj površno, med deli pa se pogosto menjajo režiserji in risarji. OAV filmi in nadaljevanke so ponavadi mešanica med filmi in televizijskimi nadaljevankami in so namenjeni izdaji na videokasetah. Kvaliteta je navadno zelo dobra. Opozoriti velja, da je precej animejev, ki obstajajo v vseh treh oblikah - z istimi liki v različnih zgodbah.

Obljavljeno tudi v Slotakuju 01

Anime torej pomeni risanko ali risani film. Ker pa pomen besede ni pomemben njen za spol, se pri določitvi spola besede anime v slovenščini naslanjamo na njeno glasovno podobo: tako bi anime sklanjali po 1. moški sklanjatvi s podaljševanjem osnove z j (kot kliše, klišeja). Pridevnik izpeljan iz animeja pa bo animejski.

(1. moška sklanjatev)