'Manga' je prav tako kot anime japonska beseda in pomeni strip. In prav tako kot anime, je iz japonsko univerzalnega pomena na zahodu zaradi ljubiteljske lenobe in preprostosti nastal termin, ki označuje specifično japonske stripe. Manga-ka (japonsko: risar ali risarka stripov), pa prav tako pomeni le japonske avtorje. V splošnem, če bi bili Japonci torej, bi tudi Mikija Mustra lahko imenovali manga-ka.

Na Japonskem, kjer stripe berejo že tretje stoletje, so mange čtivo, ki ga v roke vzamejo vsi - od otroka, študenta, do staršev najrazličnejših poklicev. Mange lahko zadovoljijo skorajda vsak okus, tako vsebinsko kot stilsko. Za tujca imajo še posebno vrednost - dejstvo je, da so mange odličen pripomoček za spoznavanje Japonske, njene kulture in družbe. Več mang prebereš, več izveš in lažje razumeš naslednje, ki jih vzameš v roke. In za vse, ki raje gledajo animeje in jim mange niso dovolj zanimive - zavedajte se, da so mange podlaga za veliko večino animejev in pogosto vsebinsko veliko bolj celovite kot anime.

Razlog, da Japonci strip bolj cenijo kot zahodni svet, je njihova ljubezen do pripovedovanja zgodb s pomočjo črno-belih skic. Ena najbolj znanih prednic mange je nastala že v 12. stoletju, ko se je budistični menih Toba skozi zgodbe o živalskih likih ponorčeval iz velikašev. V 18. in začetku 19. stoletja so izhajale zabavne slikanice, po menihu poimenovane toba-e (toba slike). Proizvedene za množično uporabo in pogosto izdane v serijah, kot danes mange, so bile prvi stripi na svetu. Moderna manga je mešanica omenjene japonske tradicije in vpliva zahodnega sveta. Slike, razporejene po okvirčkih in oblački z besedili, so prinesli ameriški stripi, ki so jih na Japonsko začel uvažati v začetku 20. stoletja.

Tanki stripi, kot jih pozna zahodni svet, se na Japonskem niso prijeli. Od samega začetka moderne mange so japonski stripi izhajali v posebej temu namenjenih publikacijah. V eni najde bralec dele več mang, ki se mesečno ali tedensko nadaljujejo. Večina mang najprej izhaja v takih zbornikih, šele kasneje pa jih izdajo tudi kot samostojne serije. Uspešnost zbornikov gre pripisati njihovi ceni - poceni tisk, na poceni recikliranem papirju nizke kakovosti, ki ga bralec po prvem branju vrže stran. Med najbolj znanimi so KoroKoro komikku, Shuukan shoonen jampu, Bigu komikku, Nakayoshi, Shuukan Morning in June. Prvi trije so namenjeni predvsem mladim fantom, drugi trije pa dekletom. Za mangajski svet je značilna delitev na spola. Vsebina mang, najsi bodo za otroke ali odrasle, se deli po spolih in edine mange, kjer je ta razlika zabrisana, so tiste, namenjene najmlajšim. Tako ne boste našli mešanega zbornika, ampak so vedno vsi vsebovani stripi namenjeni le enemu spolu. Vsi pa so del ene najbolj cvetočih industrij na svetu.

Sprva so bili avtorji mang vedno moški, ki so risali za moške in dečke. Temu primerne so bile teme - politične, gospodarske, zgodovinske, domovinske - in stil risanja, ki ni poznal nepotrebnega okrasja ali nepomembnih podrobnosti. To je bil tudi začetek mang shoonen ali deških mang. Mange shoojo ali dekliške mange so luč sveta zagledale šele po drugi svetovni vojni, ko je nastopil preporod mangovskega sveta. Narod si je želel razvedrila in mange so bile najcenejši in najuspešnejši zabavno občilo. Največje zasluge za razcvet in razvoj moderne mange nesporno pripadajo Osamu Tezuki, imenovanem tudi bog mange (manga no kami-sama). Opus njegovih del obsega tako dekliške kot deške mange, zgodovino, fantazijo, znanstveno fantastiko, vsakdanje življenje in med drugim tudi medicino, saj je bil izobražen zdravnik. Zgodbe so polne optimizma in zaupanja v človeštvo in prihodnost, vendar je bil stil risanja tisti, ki je osupnil bralce. Njegova manga Shin Takarajima (Novi otok zakladov) je v žanr vnesla , kar je bilo prej mogoče le na platnu - občutek gibanja. Kamero je zamenjal genij risarja in bralec je imel občutek, da se lik giblje v sceni.

Tezuka, ki je zaslovel z mangama Tetsuwan Atomu (Železnoroki Atom, 1963) in Janguru taitei (Kralj džungle, 1965-66), je uvedel novo zvrst mang. Ustvaril je prvo dekliško mango Ribbon no kishi (1954), polno pustolovščin, domišljije, kjer sta se mešala tragično in komično in kjer je dekle prevzelo tradicionalno moško vlogo. Obetaven začetek pa se je nadaljeval bolj kalvrno. Do sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja so dekliške mange risali in pisali moški, ki so se v glavnem omejevali na tradicionalno vlogo ženske v družbi in odnos med materjo in hčerjo. Ker so bile bralke teh mang zelo mlade, so bile tudi ljubezenske zgodbe bolj redkost kot pravilo.

Druga polovica šestdesetih let je poleg mang shoonen'ai na splošno prinesla nov veter v dekliške mange. Pojavile so se avtorice in rešile dekliške mange. Gonilna sila tistega časa so bile gotovo t.i. »čudovite '49-ke« (rojene so bile 1949). Ena izmed njih je bila tudi Riyoko Ikeda, avtorica mange Berusaiyu no bara (Versailleska vrtnica, 1972). Lotevale so se vseh mogočih tem. Medtem ko Versailleska vrtnica sledi junakinji mange Ribbon no kishi, so se druge avtorice podale na področja znanstvene fantastike, filozofije, spolnosti ... Glavni liki niso bile več samo deklice in ženske, pač pa vsi. Poskušale so pritegniti občinstvo, ki je mange bralo v mladosti in je bilo za otroške teme prestaro. Tovrstne, bolj poglobljene zgodbe pa so pokopale tedensko izhajanje dekliških mang, zato danes izhajajo skorajda samo mesečniki.

Mange ni treba prebrati, da vemo, ali pripada dekliškemu ali fantovskemu taboru. Manga za moško občinstvo se drži določene razporeditve okenc, ki jih slike ne prekoračijo. V dekliški mangi je razporeditev okenc manj stroga, liki nenehno uhajajo iz okenc, iz enega prehajajo v drugega ali pa okenc sploh ni. Medtem ko so ozadja v deških mangah skicirana, vendar prepoznavna, so v dekliških izredno natančno izrisana ali pa jih ni. Nadomesti jih padajoče cvetno listje ali imaginarni vzorci. Za dekliške mange so značilni natančno izrisani liki - obrazi, oči, lasje, dlani in oblačila. Tanke, nežne črte likom dajejo občutek elegance in krhkosti, akcijskim scenam pa ne jemljejo prepričljivosti. Za dekliške mange so značilni prizori polni cvetja, ki slika razpoloženje, pa čeprav se scena odvija sredi zasneženega pobočja. V dekliških mangah moški liki niso strah vzbujajoča robata bitja z izgledom sestradane gorile. Kot mladi so ljubki širokooki dečki, kot odrasli pa širokopleči, globokih pogledov in negovanega izgleda. Deške mange se ne posvečajo toliko likom, veliko bolj pa dogajanju. Akcijske scene so bolj realistične, poškodbe vidnejše. Pomanjkanje podrobnosti pri risanju človeških likov je nadomeščena z natančno izrisanimi mehanskimi liki in pripomočki, ki niso redkost. Črte so močne, odločne, okrasje pa redko.

Ob branju poleg vsebinske razlike - dekliške mange se osredotočajo bolj na medčloveške odnose, posebej na osebni ravni, deške pa na akcijo in fantastiko - postane očitna tudi razlika v dojemanju časa in kraja. Pri dekliških mangah sta ponavadi zelo medlo definirana in za dogajanje niti nista pomembna, medtem ko v deških mangah odigrata bolj pomembno vlogo. Tukaj so izvzete mange z zgodovinsko vsebino, kjer čas in prostor določata zgodbo.

Z modernizacijo mang prihaja do mešanja značilnosti obeh žanrov - tako vsebinskih kot oblikovnih. Lahko bi govorili že o novem žanru mang, kjer spolna ločnica izginja. Akcijske mange se ukvarjajo z medčloveškimi odnosi, romantične mange razmišljajo o vojnah in prihodnosti sveta. Liki so povsod risani približno enako, manj natančno kot klasične dekliške mange in veliko bolj kot klasične deške mange. Če tole ne zveni razumljivo, si poglejte mango Rurouni Kenshin.

Objavljeno tudi v Slotakuju 02

Mango, ki sicer pomeni strip, večina zaradi končnice -a uporablja kot bi bila ženskega spola, zato se tudi sklanja po 1. ženski sklanjatvi. Pridevnik izpeljan iz mange je mangovski.

Sorodna vsebina: